Lastnik prvega mlina, ki je bil postavljen leta 1890 je bil dedek Vladimirja Babica - Mirča. Min je bil plavajoč in se je vedno prilagajal nivoju vode. Plavajoči mlini so bili značilni za ravninske pokrajine, ki so bile sorazmerno gosto naseljene, prebivalci pa so pridelovali zito in pšenico. Plavajoč mlin je bil neodvisen od muhaste narave in količine padavin in je bil zgrajen v celoti iz lesa. V mlinu je bil podtaknjen ogenj in je pogorel do tal.

Leta 1915 je bil zgrajen drug min, katerega lastnik je bil Jožef Babič, oče Mirča. Stene in čolni so bili iz lesa, streha pa je bila pokrita s posebno vrsto lubja. Tudi ta mlin je pogorel do tal.

Nato je leta 1925 Jožef Babic zgradil nov mlin in tako ponovno nadaljeval mlinarsko tradicijo. Mlinarska hiša se je preselila na breg Mure, vodno pogonsko kolo pa je bilo pritrjeno na dveh lesenih plavajočih čolnih, za prenos pogonske sile pa so se uporabljali različni jermeni.

Min, ki stoji še danes je lesen, postavljen na štirih stebrih ob bregu reke Mure, vodno kolo pa je danes pritrjeno na dveh plavajočih colnih, ki sta danes iz železa. Leta 1990 je narasla Mura odnesla pogonsko kolo.

V treh mesecih je družina Babič postavila novo pogonsko kolo, ki še danes diha z reko.

Vodno kolo je znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame.

V mlinu ponujajo različne vrste moke: belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno, ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke.